Cagliari tipično obmorsko mesto s tlakovanimi pločniki in trgi (meni osebno vedno delujejo nečisto, saj so videt bolj umazani kakor pa asfalt). Trgi se na večih mestih intenzivno prenavljajo, saj so korenine velikih dreves naredile svoje).
Promet v mestu je… Noben pešec ne upošteva rdeče luči na semaforju. Jaz prečkam cesto pri zeleni in me skoraj povozijo. Avto se je ustavil najverjetneje zato, ker sem za roko držala otroka. Poslej tudi mi prečkamo varno pri rdeči.
Parkiramo v marini in peš na Castello-najstarejši del mesta. Zaradi vročine se držimo senčne strani ulic. Peš dospemo na vrh, kjer so vse ozke ulice avtomobilsko prevozne. Preživimo!
Z vrha nas očara prelep razgled na mesto.
Po sprehodu ugotovimo, da je na treh straneh povezava z dolino – dvigalo. Nič zato, nekako je treba skurit vse špagete in pice.
Najlepši del Castella mi je Stolnica Santa Maria, in sicer zaradi raznobarvne marmornate notranjosti.
V dolino pa z dvigalom. Sprehodimo se po mestu.
Pot do parkirišča AD nas vodi mimo avtobusne postaje, ki je ponavadi v vseh mestih najbolj “zanemarjena”. Tako je tudi tukaj. Pred njo je manjši trg z visokimi drevesi, ki z gostimi krošnjami nudijo veliko sence. Tam je tudi pipa s pitno vodo. Tlakovci so zaradi močnih korenin dreves izruvani, pa se to sploh ne opazi, saj so tla prekrita z umazanimi in raztrganimi vzmetnicami, ki so domovanje za temnopolte priseljence Italije. Zraven “domovanja” je tudi potovalka z izdelki, ki se prodajajo na plažah, najverjetneje vso premoženje nekoga. Pogled, ki ti fotografsko ostane v spominu in srcu. Na naslednji plaži nikakor takoj ne rečem samo grazie, ampak ugotovim, da marskikaj nujno potrebujem in izmenjam tudi nekaj prijaznih besed.
Mesto zapustimo ob pogledih sončnega zahoda in prostranih močvirjih, kjer gnezdijo plamenci.
Potepi so mi čas, preživet z družino. Takrat me ne zmotijo domača opravila, takrat me pritegne vse kar je drugačno.
Ni komentarjev:
Objavite komentar
Hvala za vaš komentar. Odgovorim vam v najkrajšem možnem času.