Kam odbrneti tokrat je bilo že veliko vnaprej odločeno, k našim koreninam – v Lotmerk. Polovico vikenda je bil absolutno rezerviran, saj je naša babica Frančiška praznovala 90 let. Vse najboljše babi! Nekaj ur pa smo si le odtrgali zase, za naše srbeče pete in kolesa. Ljutomer – Lotmerk poznamo že naprej in nazaj in bi se za avtodomarsko popotovanje tja bolj ne kakor ja odločili. Pogumno smo se podali na štrkovo kolesarsko pot.
Parkiramo pri Gostilni Trnek, koordinate: 46.555278, 16.219315 (brezplačno, oskrba po dogovoru), da preverimo PZA. V bližini mrtvic Mure si lahko vsak spočije oči na prelepi naravi.
Kmalu zatem smo že zajahali alu konjičke in se podali iskat štrka. V Cvenu ga nismo našli. Tudi v drugih vaseh ga ni bilo. Sem se pa sama prijetno nasmehnila, ko sem se peljala mimo vsake table naselja in mislila na dekleta v službi. V mislih sem naglas prebirala napise, hkrati pa že slišala Blanko kak po prleško reče Krapje, Mateja ovkraj Mure pa sikak nekak nači.
Malo pred Lotmerkom se peljemo mimo sveže zoranih polj. Sveže zorana zemlja ima posebenj vonj, ne tak kot če presajaš rože z zemljo iz vrečke, tudi če prekopavaš vrt ni isto. Mora je biti veliko. Naša zemlja prav prijetno diši!
Ljutomer, prestolnica Prlekije oglašuje kar nekaj zanimivih turističnih točk, a nam je najboljši mestni trg kamor najraje hodimo na slasten sladoled.
Na deželi nam pisana polja slikajo paleto jesenskih barv.
V Razkrižju prečkamo Muro. Tukaj kar nekajkrat srečamo može postave in takoj v kosteh začutimo bližino meje.
Drevored topolov – prekmurska Toskana.
Kolesarjenje ob Muri spremlja kar nekaj odcepnih znakov za brod. Mi se odločimo za tistega, ki pelje z otoka, z Otoka ljubezni. Ko smo bili pred dvema letoma prvič tukaj smo slišali tole legendo: V davnih časih je bilo tukaj, na tem koščku zemlje okrog in okrog obdane z reko – otok, vroče pribežališče grajske gospodične in nepremožnega mladeniča. Zato poimenovanje otok ljubezni. Kako se zgodba konča? Nihče ne ve, saj skrivna ljubezen mora ostati skrivna…
Bujraši, mlin in tkalska delavnica zahtevajo postanek.
Zadnja točka na načrtu je bil čebelarski muzej z najstarejšim osmerokotnim čebelnjakom. Prikolesarimo do Sp. Krapja, ugledamo tablo MUZEJ – gasilski. V tem muzeju gasilsko društvo hrani stari gasilski voz, ves zloščen v bakrenem sijaju. Kmalu zatem Zg. Krapje, pri ovinku zavijemo desno in že smo nazaj pri spodnjem. Vasici tesno skupaj skorajda ne bi smeli biti ločeni z imenom. Malo iz vasi ga ugledamo. Prijazna lastnika nas vodita in z zagonom in žarom v očeh pripovedujeta o svojih čebelah. Zadiši nam med!
Štrki so na prve jesenske dni odšli že na jug, čeprav je Prlekijo/Prekmurje še vedno grelo toplo sonce. Mi smo odbrzeli 38 kilometrov (višinca tokrat v centimetrih ne bi navajala). Pogled na poti nam je slikal paleto pisanih jesenskih barv. Ljudi smo srečali bolj malo, saj so se v goricah veselili ob branju bodoče vinske kapljice. V dolini nam je ostala cesta in hiše ob njej, ki so v teh krajih vedno skrbno urejene z rožami, tistimi pristnimi, ki jih je treba redno zalivat. In če sodim po sodelavcih so tudi ljudje tukaj zelo pristni, povezani, kar pa nam na zahodu manjka.
Potepi so mi čas, preživet z družino. Takrat me ne zmotijo domača opravila, takrat me pritegne vse kar je drugačno.
Ni komentarjev:
Objavite komentar
Hvala za vaš komentar. Odgovorim vam v najkrajšem možnem času.