Naša družina se je ločila. Vsega je kriva Amerika!

Menim, da v vsaki družini pride trenutek, ko se je treba ločiti. Tako se je zgodilo tudi nam. Zgodilo se nam je pred kakšnim mesecem, ko je Sašo prišel domov in naznanil: “Za dva tedna grem v Ameriko!”

Vsi smo obsatali z odprtimi usti in izbuljenimi očmi. Ela se niti ni zavedala kaj je to dva tedna brez atijevih pravljic in kje je ta Amerika. Z Luko je bilo drugače, saj on točno ve koliko km je to vstran.
Kaj pa jaz? Meni so že v prvi sekundi po novici začele delovati vse možganske celice, pa ne toliko tiste za čustva (tiste so se v celoti oglasile pozneje, ko je bil čas dejanske ločitve), ampak tiste, ki so se skoraj vžgale ob iskanju rešitve:

 KAKO BI LAHKO VSI ŠLI NA POT! KAKO BI JAZ LAHKO ŠLA NA POT!?

Kot se je izkazalo, nisem Tom Cruise in je bila to Mission impossible, zato sta otroka šla lepo v šolo, mama v službo, oče pa s trebuhom za kruhom v Ameriko.

Kovček za Ameriko.

Še sreča, da obstaja Skype in se lahko slišimo in vidimo vsak dan. Časovna razlika šestih ur dodatno oteži zadeve. Naš ata, ki zelo rad piše (službene maile), pa nam je obljubil, da nam bo po svoje približal daljni kontinent. Pa tudi vam.

Se nadaljuje…. Prva obljuba sinu, ko se oče z-najde v Ameriki.