Ob Vltavi do Prage

Prestop avstrijske meje takoj čutiš po cestah. Češka je do Prage slabo pokrita z avtocestami, ima pa hitre ceste, ki so hitre predvsem zaradi njihove ravnosti, drugače pa bi jih opisala kot navadne magistralke. Pozitivna stvar tega pa je, da se lahko oziraš levo in desno ter opazuješ pokrajino, ki leti mimo tebe. Le-ta spominja na Prekmurje, veliki prostrani travniki in polja skrita med gozdovi. Za razliko pa na Češkem podeželje valovi, nikoli ni kot umirjena vodna gladina, griči si sledijo v nepisanem zaporedju, kot zastava ki plapola v vetru. Razdalje med vasmi in kmetijami so velike in čeprav bi ti prostran pogled dopuščal svobodo, se zgodi ravno nasprotno. Navda te občutek majhnosti in zgubljenosti v veliki pokrajini.

Rožmberg nad Voltavo nas pričaka v popolnem spanju na deževno dopoldne.  In čeprav jesen kaže zaspan utrip vasice, najverjetneje poleti črna struga Vltave osvežuje pregrete domačine.
Hrad (to je po češko in nadalje beri grad) ohranjen kakor vsi v državi.
Česky Krumlov, UNESCO-tovo čudo, punuja prvi pravi češki vtis starega mestnega jedra. Začutiš, da nisi čisto na vzhodu proti Rusiji, čeprav jo čutiš. Veš tudi, da nisi čisto v starodavni Nemčiji, čeprav zelo spominja na Bavarsko. Neštete pivnice pa potrdijo lokacijo.

Tudi tukaj črna rečna struga Vltave objema starodavno mesto, ki se je pet stoletij ohranilo vse do danes.

Mogočen hrad, večji le v Pragi, v jarku pred vrati čuvata medveda.

Sedem hektarov velik hrajski park pretegne noge, zaposli čute in napolni spomin.

České Budějovice, spet ob Vltavi, so pri naši vodji črede izzvale poseben, izredno hiter postanek z rekordno hitrim parkiranjem, motiviranjem ostale posadke in takoj gasa v ….pivovarno Budvar. Zanimivosti, ki bi jih kot priče nenehnih bojev Laškega in Uniona, lahko izvedeli že doma, vse to izvemo tukaj.

Top je bil postanek v pivski kleti, ki diši enako kot vinska, s kozarcem friškega piva.

Praha. Hja, prvi vtis Prage….GUŽVA! Na cestah, na pločnikih, v trgovinah, …povsod. Najprej smo se zagnali na Hrad, bajni razgled nad mestom in atraktivna menjava straže.

Zasuk proti trgu uplahne smile na našem obrazu, neskončna kolona ljudi čaka na vstopnice. Takšno gnečo sem nazadnje doživela v Rimu, vsi ki pa ste Rim preskočili, si predstavljajte čakalnico v slovenski bolnišnici…nekaj ur. Tukaj zastoje povzroča vojska, ki skrbno varuje ogroženega češkega predsednika pred trenutnimi evropskimi razmerami. Varno čez detektorje in preglede do kosila prispemo v Hrad.
Impresionirajo me tri stvari:
Ogromnost hradu (Glede na Guinnessovo knjigo rekordov je največji starodavni grad na svetu). Pri obnovi je sodeloval Plečnik, kateremu v čast so leta 2006 postavili spomenik;

Bazilika svetega Vida,  res mogočen cerkveni objekt;



Zlata ulica s hiškami skorajda bolj primernimi za škratke. Enosobne hiške razstavljajo bivališča podložnikov skozi čas. Zraven je še obsežna zbirka orožja, mučilnih naprav in zelo nazoren prikaz ječe in usode jetnikov.




Po Hradu še v mesto, da se doživi pravi utrip mesta. Za premike po mestni gneči dobro poskrbi javni promet, tramvaj in metro. Za popotniške sotrpine je bila vožnja z metrojem prvič, zato smo izbrali linijo pod Vltavo. Vsi preživeli. Čez mesto lahko greš tudi z lastnim prevozom, nad in pod zemljo. Nad zemljo je vedno Rush hour. Pod zemljo je moderna avtocesta, navigacija pa redno javlja GPS signal izgubljen…potem pa full veš kateri izmed dvajsetih izvozov je pravi.
Najboljša sprehajalna mestna ulica, z gnečo, razgledi, uličnimi umetniki, prodajalci, pekarnami trdelnika,…Karlov most.


Astronomska ura.

Poldnevnik.

Tipični turistični prevozi.

Najožja ulica s semaforjem za pešce.

In še mnogo mnogo več. Najbolje, da si vsak sam ustvari svoje vtise in spomine, sama poskušam vsaj nekaterim ustvarit lušte, da se brcnejo v tazadnjo in preprosto gredo na pot.
Zadnji dan na račun pridejo otroci z obiskom živalskega vrta…lahko rečem TOP.
Izstopajo beli velikan in dva dojenčka.


Mesto smo zapustili zvečer, po srečanju s poznavalcem lokalne scene, Češkim Slovencem.
Nočni sprehod po obzidju Vyšehrada je bil časovno usklajen z nočjo čarovnic.

Poguma nam ni odvzelo niti temačno pokopališče, kjer so pokopani češki velikani (Antonín Dvořák, Bedřich Smetana, Karel Čapek). Dih nam je zastal le ob pogledu na razsvetljeno mesto.

Pot proti domu je imela še dva postanka. Češka Amerika, kanjon, zapuščen rudnik, pripravljeno filmsko prizorišče.


Karlštajn. Krasen pravljični grad, ki si ga bom zapomnila po dveh stvareh: vstopnina za tujce je občutno dražja in za dve uri parkiranja so nas obrubili za 13€.

Ups, postanki domov so bili trije, zadnji je bil nabava piva, ki je tako v trgovinah kot tudi v gostilnah smešno poceni.
In čeprav se imamo Slovenci za dobre poznavalce piva in čisto zares prisegamo na razliko med Unionom in Laškim,…a razliko po dveh vrčkih res občutimo? Tukaj je toliko različnih vrst piva domačih in velikih pivovarn, da razliko zaznamo tudi laiki. In čeprav v nekaterih državah oktobrski festi ponujajo top pivsko ponudbo, te lahko tam peče glava le od cen, na Češkem pa lahko ob tovrstni pijači zares uživaš-brez prazne denarnice.
Tokrat so se nam na poti pridružili še avtodomarski prijatelji, popotniški sotrpini, zaradi katerih je bila potovalna dogodivščina še prijetnejša in marsikatera neljuba situacija se je ob pivu ugodno rešila.